Leta 1970 je revija Tovariš zapisala: "
Nikakršnega dvoma ni da si evropska moda brez večjih predsodkov utira pot na Slovensko. Kakšna? Izzivajoča, drzna, predvsem pa pogumna. Takšna prihaja predvsem iz Mengša." Za mlajšo generacijo, za katero je v glavnem ustvarjal mojster Ivan Debevc, so ti stavki gotovo nerazumljivi, saj danes prodajajo modna oblačila za mlade vse trgovine. Starejši, ki so doživeli povojno oblačilno sivino, uniformiranost in pomanjkanje, slabe materiale, pa se gotovo spominjajo mojstra Ivana Debevca, prvega povojnega ustvarjalca slovenske visoke mode - slovenskega Diorja.
Ivan Debevc se je rodil 10. maja 1919 v Planini, pri Postojni v družini s tremi otroki. Oče je bil hlapec in priložnostni delavec, mama pa je bila gospodinja. Ko je bil star osem let, se je družina "z vso revščino, ki je obsegala dve stari postelji in dve culi starih cunj". kot je pravil Ivan Debevc sam, preselila za očetom v Kamnik. Oče je delal pri urejanju hudournikov. Zaradi slabe zaščite in obleke je moral golih nog hoditi po vodi, zato je oslepel. Otroci in starša so postali občinski reveži. Občina jim je dala petdeset dinarjev občinske podpore na mesec in knjižico, ki je potrjevala, da smejo beračiti po vsej Jugoslaviji. Ko je oče po sedmih letih umrl, so izgubili tudi to. Mati je prala in čistila pri bogatejših Kamničanih. Občina je materi vzela najprej starejšega sina Franceta, nato pa še Ivana. Nekaj časa sta dobivala hrano v kamniškem samostanu, nato pa pri gostilničarju Šaferju (pred Železnim mostom, zdajšnjim Maistrovim mostom). Ta je Ivana dal v uk h krojaškemu mojstru Kostji v Ljubljano, ki je imel svojo delavnico nasproti hotela Lev. Starejši brat pa se je v Titanu izučil za ključavničarja.
Ivan Debevc je imel med vojno v Kamniku krojaško delavnico, dokler ga niso mobilizirali v nemško vojsko. Po vojni je leta 1948 v Kamniku prevzel propadlo krojaško delavnico in jo hitro postavil na noge. Občina pa ga je poslala na enoletni tečaj v Maribor. Tam je pridobil veliko znanja, hkrati se mu je odprl pogled v svet. 9. in 10. maja 1953, je v Kamniku z velikim uspehom priredil prvo modno revijo, verjetno prvo po vojni v Sloveniji. Ta uspeh pa oblasti ni bil všeč, saj je bila moda nekaj kapitalističnega, buržoaznega. Mojster je zato moral oditi iz Kamnika - v servisno delavnico krajevne skupnosti v Mengšu. Ker je delavnica kmalu propadla, je Ivan Debevc leta 1966 odprl svojo delavnico, kasneje preimenovano v butik. Že prvo leto je spet pripravil modno revijo. Tudi ta je uspela. Sledile so revije v Kamniku, Domžalah, Trbovljah, na Bledu in v Ljubljani. Pri delu mu je pomagala življenska sopotnica Jožica Rejc, ki je bila v tistem času ena izmed najbolj prepoznavnih modelov v Jugoslaviji. Leta 1970 so odprli butik v Domžalah.
Kako so nastajale Debevčeve kreacije? Izhodišče so bile stranke, ki so si želele biti modno oblečene, ki so želele kaj pristnega, takega, kar nima nihče. Mojster je, kot je sam rekel, prelistal kakšno modno revijo, potem je oblikoval kroj po svoje - kaj dodal ali kaj spremenil. Nikoli ni kopiral. Držal se je modnih zapovedi in jih oplemenitil s svojo ustvarjalnostjo. Dokončno pa je bil model oblikovan po posvetu. Da je bil končni izdelek res poseben in moden, so pripomogli tudi vrhunski materiali, ki jih je uspel nabaviti v tujini.
Modne revije Ivana Debevca so postale zbirališče slovenskih estradnikov - zaradi mode, ker je bil mojster zabaven gostitelj in zaradi lastne reklame. Pogosti gostje modnih revij so tako bili: Ditka Haberl, Braco Koren, Metka Šišernik, Majda Sepe, Elda Viler, Eva Sršen, Andrej Šifrer, New Swing Quartet in drugi. Velikokrat jih je vodila Nataša Dolenc, peli pa so najbolj znani pevci slovenske zabavne glasbe. Ivan Debevc je oblačil številne znane pevce in glasbenike: Terezo Kesovija, Ljupko Dimitrovsko, Ivico Šerfezija in druge.
Ivan Debevc ni bil samo modni kreator. ampak tudi odličen organizator. Za svoje modne revije je izšolal skupino modelov: dva moška in 10 deklet. Ti so predstavljali njegovo modo po vsej Sloveniji. Najbolj znani so bili Rok Lasan, Zorica Pesek in seveda njegova velika ljubezen Jožica Rejc. Za večjo popularnost modelov je poskrbel fotograf Stane Jerko.
Uveljavljenost slovenskega Diorja kaže tudi sodelovanje v filmu Maškarada, za katerega je ustvaril kostume. Mojster Debevc očitno nikoli ni pozabil, kako težko otroštvo je preživel, zato je izkupiček od modnih revij pogosto namenil za različne humanitarne namene: za Onkološki inštitut, pomoč žrtvam vojne na Hrvaškem itd.
Vseskozi je bila moda njegova ljubezen in tako je bilo do smrti. Bil je sanjač, toda uspešen ni bil le pri ustvarjanju. Leta 1988 mu je Jožica rodila hčerko, ki jo je poimenoval Samanta. Kot je sam večkrat poudaril v intervjujih, je bila prav to njegova največja in najlepša kreacija. Samanta je že v otroštvu nastopala na modnih revijah za svojega očeta in postala zaščitni znak vseh večjih modnih linij za otroke. Po smrti svojega očeta je sledila svojim koreninam in postala prepoznaven model v Evropskem merilu. O svoji ljubezni do očeta je nekoč zapisala: "Moj oče je bil umetnik in moja usoda je neizogibna. Najina povezanost je bila več kot ljubezen med staršem in otrokom. Bila sva velika zaveznika in tovariša v ljubezni do umetnosti. Čeprav mi v otroštvu ni ničesar manjkalo, me je naučil skromnosti in dela. Naučil me je živeti v umetnosti in za umetnost. Počaščena sem, da sem njegov otrok, počaščena, da sem smela biti prisotna pri ustvarjanju modne zgodovine."
Resnično sta bila zaveznika, v njegov butik ga je večkrat spremljala in tam jo je učil šivati in kreirati. Bila je pravzaprav edina, ki je smela poprijeti za njegovo blago in šivanko. Mojster Debevec je imel poleg Samante še tri otroke, toda ona je bila nekaj posebnega že od rojstva. Poleg izredne eksotične lepote, ki jo lahko pripišemo njenim izrednim koreninam, je vselej kazala tudi izredne umske sposobnosti. Bila je čudežen umetniški otrok, kasneje pa je odrasla v borbeno žensko, ki vselej poudarja svoj intelekt. Samanta nosi lastnosti obeh staršev, toda duhovno in srčno je kopija svojega očeta. Neverjetno nadarjena kopija, ki je zagotovo upravičila vse največje sanje svojega očeta.
