Je čas, ki da, je čas, ki vzame, pravijo, je čas, ki celi rane, in je čas, ki nikdar ne mine, ko zasanjaš se v spomine.
Dragi naš Cofi,
odšel si... zate ni več trpljenja...
Čudovit življenski spremljevalec si bil... ljubeč, nežen, igriv, radoveden, iskriv. Kako zelo si nas imel rad- tega nikoli ne bomo pozabili- kako si nam stal ob strani ob težkih trenutkih, kako si lizal solze iz naših lic, kako si nam ležal preko nog če je bil kdo bolan, kako si se postavil za nas, če nisi čutil, da smo varni, kako si z mano pričakoval novega družinskega člana, kako si od veselja vedno nosil copate po hiši, kako si bil vedno vesel daril in pozornosti, kako si jokal ko koga od naše družine dalj časa ni bilo domov, kako sem te kot mladiča skrivala pod bundo ko naju je nepričakovano ujel snežni metež, kako si se veselil vsakega božiča- kot mali otrok, kako si šel v lajf-mi smo pa te iskali, kako rad si imel sosedovo Liliko, kako si lajal od veselja, ko smo se vračali k tebi domov, kako si spal na svoje poušterčku, kako smo te našli-izbrali-in začeli živeti s tabo, kako nisi maral dežja, kako si vedno fehtal za hrano... Ti, naš Cofi! Spominov je za celo knjigo. Vedno bodo ostali v naših srcih.
Usoda te nam je dala... usoda te nam je vzela...
Dom brez tebe je tako prazen! Pogrešamo te z vso dušo!
Do zadnjega diha si bil borec.
Hvala, ker si nas izbral za svojo družino, kepa mala bela!
Neskončno radi te imamo! Spomin nate nikoli ne umre! Se vidimo nekoč za mavrico, v raju!
Vedno tvoji,
M&M&E&J&J&L W&K
