Poznati njo, je bilo: nositi v očeh radost novorojene pomladi, ki jo je vseh svojih 81 let vase srkala na Gori, trdno verujoča v Gregorčičeve besede: "Nikomur tu nisem napoti, napoti ni meni nikdo; … Naj drugi okoli po sveti si iščejo slave, blaga, jaz hočem na gori živeti, tu sreča, tu mir je doma."
In svoj mir, je tudi ob svojem odhodu našla doma. Do konca svojih dni, je živela na Gori, kot trava med travami, drevo med drevesi, in vsak dan znova z razprtimi rokami s praga svoje hiše objemala zvezde, oblake in ptice in se pogovarjala s tabo, zemlja, ….in se odzivala klicu zvonov Gorske cerkve …
Vsak izmed nas v sebi slišimo sto tisoče zvokov, ki jih sestavlja lepota barvnih odtenkov HVALEŽNOSTI, da smo smeli z njo cveteti na njenem razkošnem travniku življenja, kot njej ljubek cvet,.. da smo v nahrbtnike SPOMINOV imeli priložnost nabrati toliko lepih spominov NANJO, in toliko lepih SKUPNIH SPOMINOV na ljudi, ki so se v NJENO srce in njih srca zapisali kot nepozabni...
Ko na ogrlici spominov premikamo bisere NJENE življenjske poti, lahko rečemo, da je tudi s službovanjem in poslanstvom glavne blagajničarke v kidričevski fabriki, in kot ustanovna članica Društva upokojencev Ptujska gora ter njegova dolgoletna blagajničarka in članica upravnega odbora, ter z delom z delom v drugih na Gori delujočih društvih, v kraju in v cerkvi, znala na vseh svojih poteh kazati, da je vredno živeti in ustvarjati svet poseben – takšen, da lahko poješ: "Moja sreča je tvoja, tvoja leta so ujeta v mojo dlan – le s teboj lahko se smejem, jočem, živim tako kakor hočem, …"
Nasvidenje med zvezdami.
