Hunu
Nežno in počasi stopaj med oblake,
z belimi copatki, osvobojen zemeljske navlake.
Kjer ni straha, ni boleče nogice,
kjer z neba padajo raznobarvne žogice.
Ne boj se za nas, mi smo v redu.
Tudi če smo stisnjeni v ledu.
Ti si sonce, ki nas greje,
četudi zunaj mrzel veter veje.
Končno si zares svoboden,
tvoj življenski cikel bil je ploden.
Na Zemlji pustil si pečat,
sedaj ga daj še zgoraj “srat”!
Ko za nas prišla bo jesen,
ko izpolnimo tudi naš namen,
takrat se zopet snidemo
in nikoli ne razidemo.
