Marija Albreht

Z A H V A L A Spoštovana gospa Marica,splet okoliščin naju je pripeljal v Žiri,kjer smo se leta 2016 srečale in z vašo pomočjo kar nekajkrat organizirale razstavo najinih izdelkov iz keramike.Prelepa druženja,HVALA VAM

Čeprav sama ne klekljam, sem vas občudovala kakšno energijo ste imela. Kakšno voljo ste imela, pozitivna oseba...daleč naokoli

Marica odšla od nas,ampak pustila si v naših srceh ,Velik ponos da smo te poznali ko si ustvarjala velika dela,bodi lepo gor v nebesih in spremljaj tvojo dobro zapuščino,kar smo se naučili od tebe.

Marica he bila čudovit človek res Človek z veliko začetnico,hvala za vse znanje in za vse vspobudne besede.

Hvala draga Marica za prelepe, ustvarjalne trenutke v klekljarski šoli, za čipkarska potovanja in iskrena doživetja z vami. Hvala za vso dobroto, srčnost in nesebično pomoč in oporo, ki mi bo ostala v trajnem spominu. Vesna Pečelin

Gospe Marice se hvaležno spominjam, ko je podprla izid klekljarskega slovarja. Zmeraj sva z veseljem poklepetali, čeprav sva živeli v različnih krajih. Naj v miru počiva, domači pa sprejmite moje iskreno sožalje.

Rada bi izrazila še sožalje vsem, ki žalujete za Marico. Predvsem možu Branetu, hčirki Branki, sinu Mateju, sesri Milki in setri Ivanki in vsemu sorodstvu! Naj vam Gospod da moč, daboste šli na prej! s. Ivica

Marici! Kako lep dan. Modrina neba se preliva z rjavo-rumeno-zelenkastimi odtenkih listov in trav, sonce pa toplo greje. To je čas, ko ustvarjalnost dobi krila in se misli spočijejo. Tak dan ste si Marica, soseda iz Nove vasi, izbrali za zadnje slovo. Že kot otrok sem vedela, da ste odločna, redoljubna, a hkrati vesela in prijazna gospa, ki ne teče za tokom, temveč ga vodi in potiska naprej. Včasih ste bila prava upornica, drugič mila in čustvena, vedno pripravljena dati del sebe. O vsem tem govorijo Vaša dejanja in Vaša dela, o vsem tem in še več, se bo govorilo tudi potem, ko se bodo solze ob Vašem slovesu že nekoliko posušile in bo ostal le še lep spomin. Moji spomini se prepletajo med Vašim zasebnim življenjem in strokovnim učiteljskim in poklicnim delom, klekljanjem. Ko so je Vaša družina iz Nove vasi preselila v novo hišo, je v naši okolici nekaj manjkalo in včasih sem bila žalostna, ker ste odšli. A neka posebna in trdna povezanost z Vami in Vašo družino je ostala in bo živela naprej. Kako sem bila vesela, ko ste me obiskali, ko smo se tudi mi odselili v novo hišo. Prinesli ste mi klekljan šopek z rožami iz ribic, ki jih imam tako rada in ki jih sama ne znam narediti. Čipka že dolga leta visi na steni, kjer sta se ji v zadnjih letih pridružila še klekljana vrtnica moje mame Brede in uokvirjen klekljan prtiček maminega strica ter nekdanjega Maričinega soseda Jožeta Stanonika, starejšega. S hčerko Branko sta me obiskali tudi ob rojstvu moje hčerke. Od tega je minilo že skoraj trideset let, a zdi se, kot bi bilo včeraj. In kot bi bilo včeraj, se spominjam še drugih občasnih srečanj z Vami. Niso bila pogosta, a prav zato toliko bolj dragocena. In takrat kar nisva mogli narazen. Veliko sva si imeli povedati. Hvaležna sem Vam za vse lepe besede. Kolikokrat ste pripovedovala, kako ste s svojega doma v Novi vasi opazovala, ko sem se še zelo mlada srečevala s fantom, sedanjim možem, lepo ste govorili tudi o najinih otrocih in naši družini. Letos sva se srečali dvakrat. Prvič januarja, ko sem v Žiri pripeljala skupino romarjev po Sveti deželi (vodil nas je msg. mag. Franci Petrič, s katerim sta se dobro poznala). Med drugim smo si ogledali razstavo čipk. S kakšnim žarom ste nam pripovedovala o klekljanju in klekljaricah, vse skupaj pa popestrila z nekaj prigodami iz svojega življenja. Drugič in zadnjič sva bili skupaj junija na podelitvi občinskih priznanj. Bolezen je že dobro trkala na vaša vrata in vaše telo je bilo že nekoliko utrujeno. A mi smo gledali Vaše oči. Te so svetile in žarele. In poslušali smo Vaš glas. Bil je nekoliko tišji, a še vedno poln optimizma in veselja. Želela sem Vas še enkrat obiskati, se pogovoriti z Vami. Na tihem sem premišljevala, da bi zapisala še kako Vašo misel, prigodo, izkušnjo. Ob pogovorih ste mi že marsikaj zaupali, gotovo pa bi se lahko pogovorili še o marsičem. Intervjuje in zapise so naredili drugi, verjamem pa, da vse še ni zbrano, da bo zgodovina o Vas povedala še veliko lepih besed. Predvsem pa bodo ostali spomini; drobni, na videz nepomembni, a prav ti pobožajo dušo in polepšajo dan. Tak je bil tudi, ko ste mi je nekoč prinesli stekleničko brinjevca. Ne spomnim se zakaj, ali kar tako, ali pa se Vam je zdelo, da morate vrniti uslugo. »Na Joži, tole je zate. Ti si tako fajn,« ste rekla in sledil je klepet, v katerem ste razkrivala lepe in manj lepe reči, ki so Vas kalile in Vam dajale vero in moč. Ali pa drugič: »Vzemi spominček,« tega smo naredile klekljarice, »vem, da imaš rada in da ceniš naše delo.« Marica, hvala za vse. Daril res ne bi bilo treba, toda bile so drobne pozornosti in tudi z njimi ste si utirali pot do ljudi. Tudi zato, predvsem pa zaradi vseh Vaših vrlin in dejanj Vas imamo radi. Odšli ste, toda to ne pomeni, da niste z nami. Živite v svojem plodnem delu, v čipkah, v svojih potomcih. Živite tudi v vseh nas, ki smo bili Vaši občasni spremljevalci, a smo z Vami povezani s posebno nitko v bogato prepredeni čipki življenja. Marica, počivajte v miru!

Draga Marica, vedno sem vas občudovala. Občudovala sem vaš pogum, humor, odprtost,.... V bolezni pa vašo veliko udanost v Božjo voljo in hvaležnost za vsako pozornost! Naj vam bo Gospod bogat plačnik! Marica pogrešam vas. s. Ivica

Draga Marica, hvala za vse lepe trenutke in optimizem pri učenju kleklanja. Vaš nasmeh in vedrina bo vedno v spominu. Dobri Bog naj Vam bo bogat plačnik za neizmerna dobra dela. Domačim iskreno sožalje.