Miro Podjed

SEDEL JE V SENCO POD HRBTOM OČAKA,
DA TAM SE SPOČIJE OD STRME POTI.
V MIRU IN HLADU SPOKOJNO ZDAJ ČAKA
IN GLEDA K OBZORJU, KI RDEČE ŽARI.
(Dan Podjed)

~~~~

MIRU PODJEDU,
v spomin prijatelju in kolegu odrskih desk, ki pomenijo svet.

Odšel je le malo za tem, ko se je za njim zagrnila zavesa za zadnjo od neštetih predstav, ki jih je odigral še v službi kot poklicni igralec na odru SLG Celje. In nato odšel v zasluženi pokoj.

Prišel je daljnega leta 1968 in nikoli ni razmišljal, da bi naše celjsko gledališče zapustil. Morda tudi zato, ker si je tukaj z novinarko Matejo ustvaril družino in dom.
....
Prejel je kar nekaj priznanj in nagrad, med najpomembnejše gotovo sodi srebrni grb Mestne občine Celje. Predvsem pa je živel kot izvrsten komik in v predstavah za otroke in mladino, ko je bil skorajda nezamenljiv kot igralec, pevec in instrumentalist.
....
Ena njegovih glavnih resnic je bilo dejstvo,da je bil izredno ponosen,da je doma iz Gorenjske, z Bleda, in da je imel zelo rad gorske ture.

In glej, ena izmed njih,daleč od rodne Slovenije, na polotoku Pelješac na gori sv.Ilija, je bila zanj usodna.

Odšel je brez besede slovesa, upamo vsaj, da ob smrti ni trpel. Odšel je zavedno in na ulicah našega mesta ne bomo več videvali njegove čokate postave na kolesu, otroci ga ne bodo več videvali kot dedka Mraza ob novem letu (Božiček nikoli ni hotel biti), skratka, ni ga več med nami.

Kolegi in jaz ga bomo obdržali v trajnem in lepem spominu, saj si je to z življenjem in delom gotovo zaslužil.

Zatorej, Mirč, adijo!
(povzetek iz memoriala Boruta Alujeviča)

~~~~

SV. ILIJA Miru, 13. – 16. 7. 2012

Je oder prazen.

Je to kazen, ker si nosil svojo breztežno dušo, nežno,
kot se nosi dušo,
preko valov, v lupini, ki diši po morju in zelenem listu,
do brezsramno gole gore?

Do vrha te uboge gore,
ki ne ve za svétost svojega, ne tvojega imena,
ne ve, da tvoj glas je tisti,
ki vsak večer pričara čas,
da sonce na odhodu razsvetli njena razgaljena ramena?

Je to kazen,
da prvo noč, v odmevu tvojega glasu,
s pogledi vrtamo v sklenino strašne silhuete
in iščemo ozvezdja, ki tipajo potí tvojih sledi?

Je oder prazen.
Brez sledi le tvoj glas zveni.
Tvoja breztežna duša še premika zastor.
In potem –
nekje ostane strta gora,
ki ne ve za svétost svojega, ne tvojega imena,

In potem –
nekje tišina, drseča v vodo jezera, spomina.

Irena Z. Novak

(op.: Irenina pesem je nastajala v dolgih dneh in nočeh na Korčuli, ko so Mira iskali na gori Sv. Ilija na Pelješcu.)