1. aprila ob 08.40 uri me je zapustila "moja punčka" zlata prinašalka KALA.
Kljub visoki starosti je bila neverjetno vitalna, na pol športnik, saj sva dnevno prehodila po več kilometrov.
Zbolela je nenadoma. Pričela je globoko dihati, hropsti, iz smrčka in gobčka ji je pritekla kri. Umrla mi je na rokah.
Joj kako se je bilo od nje težko ločiti. Vse solze, ves jok, vse je bilo zaman.
Tega nedoumljivega trenutka sem se ves čas najbolj bal. Spominjam se, kako so me znanci spraševali po njeni starosti in katerega psa "bom potem" nabavil. Vsem sem odgovarjal v šali:"MOJA PUNČKA KALA BO ŽIVELA VEČNO."
Takrat se mi je v grlo naredil cmok, objel sem jo in jo nežno pobožal. Dostikrat pa sem potočil solzo.
Nisem se veliko zmotil. Bila je nežna, do vseh prijazna, ni mi povzročala nobenih težav in bo kot taka v mojem srcu živela večno. Bila je moj sonček.
Nisem je mogel pokopati. Kalo sem dal kremirati.
Sedaj imam žaro z njenim pepelom. V njen spomin ji vsaki dan prižigam svečko in ji prinašam cvetje.
Vem tudi, da je ne bom mogel nikoli pozabiti in preboleti.
Najtežje se mi je sedaj naučiti živeti brez nje, saj sva bila vseh teh dolgih 15 let ves čas skupaj. Pogrešam jo in še vedno nisem prav dojel, da je ni več.
Kala, moja punčka, počivaj v miru.
