Dovolite mi da, ker sem med tukaj zbranimi, kot najstarejši član sorodstva povem nekaj misli o Milojki.
V spomin težko prikličem vse trenutke, ki sem jih doživel z njo, z mojo sestrično.
Tudi ne morem vsega omeniti po urejenem kronološkem zaporedju. Gre za nekaj segljajev spomina, nekaj kratkih odlomkov iz doživljajev, ki so se dogajali malo manj časa kot celo stoletje.
Imel sem to srečo, da sem prvi med nami začutil njeno prijateljstvo, ki je nastalo med nama, ko me je še kot majhnega zelenca, kot mulca, uvajala v svet iger, pravljic in spoznavanja okolja. Mladost sva z Milojko preživljala v časih, ki so bili precej drugačni od današnjih dni. Zlasti Milojka je kot starejša še bolj doživljala in prepoznavala te zares velike spremembe, ki so se dogajale v 20.stoletju. Ljubljana, mesto kjer sva preživela večino življenja, je samo v tem času imela pet različnih gospodarjev, t.j. živela sva v petih različnih državah, da o vseh mogočih valutah s katerimi smo plačevali sploh ne govorim. Spremembe, ki sva jih doživela so res težko predstavljive. Kot primer naj omenim, da nam je že lastništvo enostavnega radijskega sprejemnika ali pa preprostega kolesa takrat pomenilo kar manjše razkošje. O vseh današnjih dosežkih elektronske, informacijske, medicinske ali celo vesoljske tehnologije, pa smo takrat razmišljali le ob branju Julesa Verna in podobnih romanov o znanstveni fantastiki.
Ne bom posebej omenjal pomanjkanja med 2. Svetovno vojno, ki je nato trajalo še 7 do 10 let po njej in smo ves čas imeli močno omejeno preskrbo z živili, kurivom, oblačili itd. Lahko rečem le, da smo živeli zelo skromno. Smo pa razna pomanjkanja nadomestili z iskrenejšimi, tesnejšimi medčloveškimi odnosi.
Poleg naštetih težav je Milojko doletela velika nesreča, da je njen oče umrl zelo mlad. Kljub vsemu pa mislim, da je med nami - živeli smo namreč skupaj dve družini in najin stari oče,- da je Milojka med nami vedno imela občutek družinske povezanosti. Bila je vesela mladenka in spominjam se, kako smo velikokrat občudovali njen talent za likovne stvaritve. Risala je namreč več kot odlično. Tudi nekaj mojih odličnih ocen iz risanja so bile njena zasluga. Ne morem pozabiti še ene njene sposobnosti. Kadarkoli smo se igrali ali sprehajali po kakšnem travniku je skoraj vedno našla štiri peresno deteljico, nekakšno znamenje, da je kot pravimo, rojena pod srečno zvezdo.
Omenil sem že, da je bila Milojkina mama vdova; danes bi temu rekli samohranilka. Zato je bila Milojka kmalu prisiljena začeti služiti svoj kruh in žal ni mogla uresničiti svojih želja po izobrazbi na področju likovnega ustvarjanja ali kakšne druge veje umetnosti. Kljub temu ali pa morda prav zato pa je srečna zvezda ni zapustila. Kmalu je namreč tudi v zasebnem življenju našla »štiri peresno deteljico«. Spoznala je Erika, dr Špilerja - svojo sorodno dušo. Z njim je začela skupno življensko pot in uresničila svoj največji cilj t.j. imeti družino.
Kot že rečeno, je bil napredek v zadnjem stoletju hirtrejši kot kadarkoli prej. Za tak napredek pa so potrebni strokovnjaki, inženirji, doktorji, znanstveniki, filozofi in drugi. Milojki življenske okoliščine niso dopuščale, da bi se strokovno povzpela na vrh katerega od teh področij, (še celo najman zahtevnega t.j. v politiki ne). Dosegla pa je precej več. Dosegla je to česar ne moremo reči za marsikoga od pravkar naštetih t.j., da za nekoga rečemo le preproste besede: »To je dober človejk.« In dober človek je Milojka zagotovo bila. Vso svojo ljubezen, voljo in moč, vse svoje izkušnje je posvetila svoji družini. Po poroki z Erikom je pustila službo zobozdravstvene asistentke in postala dobra žena, ljubeča mami in presrečna babi svojim vnukom in pravnukom.
Velikodušno razdajanje ljubezni, prepleteno z vsakdanjimi skrbmi pa prej ali slej začenja terjati svoje. Še tako vzdržljiv in od preizkušenj utrujen organizem se prične krhati.
Ampak tudi, ko z njenim zdravjem ni bilo več vse v redu, se je trudila in razdajala naprej, saj si je to zadala za svoje poslanstvo. Potem pa je prišel čas, ko enkrat vsakdo začne doživljati boj, ki ga že milijarde let kar obstaja svet bijeta življenje in smrt. Zakonitosti narave določajo, da v tem boju med življenjem in smrtjo pri posamezniku na koncu vedno zmaga smrt-življenje pa teče dalje, naprej.
Nekateri pravijo, da je takrat, ko je ta boj tik pred koncem, naša zavest naenkrat zazna nekakšno razkošno, bleščečo svetlobo in odpre se enako razsvetjen hodnik ali tunel, ki našo zavest vabi na potovanje v neznano.
Pravijo, da je ta trenutek lep in radi prostovolnjo začnemo potovanje po poti, ki se nam odpira. Skoti tak lep trenutek časa je na to bleščečo razsvetljeno pot odpotovala tudi Milojka. Ni nas zapustila, samo na dolgem, za njo prijetnem potovanju je. Njeno pristotnost še vedno lahko začutimo povsod, kjer se je zadrževala.
Velika škoda je, da nam vsa moderna, napredna znanost še ni izumila kakšnega mobilnega telefona ali tabličnega računalnika, ki bi nam omogočal sprejemati sporočila s tega potovanja. Prepričan sem namreč, da nam Milojka sporoča: »Pazite nase, imejte se radi in bodite dobri, dobri ljudje.« In to sporočilo imejmo v mislih vedno , zlasti še kadar nam spomini prikličejo Milojko. To naj ostane v nas do trenutka, ko bomo nekateri prej-drugi kasneje (tudi mi) v naši zavesti zaznali tisto bleščečo svetlobo in se odzvali vabilu na potovanje na katerem je sedaj Milojka. Do takrat pa se trudimo živeti po njenih načelih in ostane naj naša, naš vzor dobrega človeka.
