Pa tako mlad je še bil, da bi ne smel oditi kar tako, pa tako mlad, da bi zmogel reči: Ne morem več po poti življenja z vami, pojdite naprej sami in imejte me v spominu.
Odšel je Željko Spasojević, odšel, da bi nekako ostal tukaj med nami, med vami njegovi – mama, oče, sestra in brat, ostal med stotinjo tistih mladih nadebudnežev, ki jim je bil nogometni vzor, ideal in človek, ki ga je bilo vredno posnemati.
Njegova pot življenja se je žal ustavila, pa čeprav je junija obrnil samo 40 listov v svoji knjigi življenja. Vidva mama Đuka in oče Jovan sta Željku, Želki in Voju želela dati nekaj več,nekaj boljšega, zato sta se odločila poiskati morebiti boljše življenje v Šoštanju, kamor vas je iz Lukavca pripeljala pot vašega življenja.
Vaš Željko pa je nekako bil rojen pod zvezdo nogometaša. Mlajše kategorije so bile tiste, v katerih je v Šoštanju okusil prvo srečanje z nogometno žogo, ki ga je tudi popeljala na nogometno pot. Pa ne samo nogomet, želel je uspeti tudi v življenju poleg nogometa, odločil se je za poklic rudarja - tistega vztrajnega, ponosnega, trmastega in pokončnega, uspešno je končal rudarsko šolo in si našel delo v jamah velenjskega Premogovnika. A ob trdem in garaškem delu v jami je bilo njegovo življenje kljub vsemu nogomet. V Šoštanjskem NK je igral v vseh mlajših selekcijah, leta 1980 pa je še kot mladinec prišel s kolegi v NK Rudar Velenje, tu pa je takoj zaigral za člansko ekipo. Bogato nogometno znanje, spretnost obvladovanja žoge, preigravanje in še druge nogometne veščine so ga krasile in bil je kar redno v prvi enajsterici. Vsi v klubu smo ga poznali kot nepopustljivega borca, zaupanja vrednega in kot rekorder v odigranih tekmah v NK Rudar Velenje je v 198 tekmah je dokazal, da je rojen nogometaš in velika oseba. Pa je Željko hotel še nekaj več na svoji nogometni poti, želel je dokazovanja še drugje, igral je še za: Olimpijo, Tabor Sežana, Korotan Prevalje, Šmartno ob Paki, v tujini pa za Avstrijski Sitersdorf, pol leta pa je okusil tudi Grške stadione. Tako je Željo odigral v Slovenski prvi ligi 228 tekem, dosegel je 37 golov, z pravimi vragolijami pa je dostikrat spravljal v obup nasprone igralce in jim dajal prave nogometne lekcije. Vrnil se je domov v Šoštanj, saj je NK Šoštanj bil njegov drugi dom, tu je želel končati kariero igralca, saj se je še vedno preizkušal v sedanji ekipi v Štajerski ligi in še oktobra je odigral žal zadnjo tekmo v Žalcu. Pa še nekaj je imel v sebi. Veliko željo, da bi okusil trenersko delo, odločil se je za trenersko šolo, saj je bil zelo rad z mladimi nogometaši, na katere je prenašal svoje bogato nogometno znanje. Žal pa je njegove načrte in želje prekinila zahrbtna bolezen, ki mu je počasi jemala moči. Boril se je, bil je neizprosen ko je bilo najbolj hudo, z nogometom je odganjal težave ki so prihajale, žal pa je narava bila močnejša. Odhaja tako velik nogometaš, človek, ki je svoje življenje živel in doživel za nogomet. V spominu bo tako ostal tudi kot član Slovenske mlade reprezentance U-21, kot izjemen nogometaš tudi dvoranskega nogometa, ki je odigral številne tekme v nekdanji Jugoslaviji, ostal bo v spominu v NK Šoštanj, kjer je odraščal in se kalil v velikega človeka, ki je v zadnjem času kljub bolezni ko je le imel čas brezplačno treniral mlade nogometaše, ostal bo v spominu kot izjemna osebnost.
Dovolite mi spoštovani Željkovi najdražji, da vam na koncu izrečem v imenu NK Šoštanj, NK Rudar Velenje, v imenu velikega števila nogometašev in nogometnih prijateljev in v svojem imenu iskreno in globoko sožalje.
Željko Spasojević – počivaj v miru.
