Ni besed, ki bi nas potolažile v samotnih nočeh, ni solz, ki bi oprale bolečino iz naših src... So le dragoceni spomini, ki nas učijo živeti naprej.

Prazen dom je in dvorišče, naše oko zaman te išče, ni več tvojega smehljaja, utihnil je tvoj glas, bolečina in samota sta pri nas. Zato pot nas vodi tja, kjer sredi tišine spiš, a v naših srcih ti živiš.

Pogrešam te.

Čeprav tvoj glas se več ne sliši, beseda tvoja v nas živi, povsod te slišimo mi vsi - med nami si.