Pogrešam te.

Ni besed več tvojih, ni več stiska tvojih rok, ostal le nate nam spomin je, a ob spominu tihi jok. Ne mine ura, dan in noč, med nami vedno si navzoča, v naših srcih ti živiš, zato pot nas vodi tja, kjer tihi dom le rože zdaj krasijo in svečke ti v spomin gorijo. MAMI MOJA, POGREŠAM TE!

Solza po licu mi polzi, ker tebe tukaj ni, v mojih mislih si vse dni, v mojem srcu si mamica ti.

Ni besed, ki bi nas potolažile v samotnih nočeh, ni solz, ki bi oprale bolečino iz naših src... So le dragoceni spomini, ki nas učijo živeti naprej.

Prazen dom je in dvorišče, naše oko zaman te išče, ni več tvojega smehljaja, utihnil je tvoj glas, bolečina in samota sta pri nas. Zato pot nas vodi tja, kjer sredi tišine spiš, a v naših srcih ti živiš.

Pogrešam te.

Čeprav tvoj glas se več ne sliši, beseda tvoja v nas živi, povsod te slišimo mi vsi - med nami si.