Ivana Sollner

Solza, žalost, bolečina,
te ni zbudila,
a ostala je tišina,
ki močno boli...

Vest o tem, da naše drage Ivice ni več, nas je vse globoko pretresla in doletela iznenada, čeprav se vsi dobro zavedamo svoje minljivosti. Dneve, ki so sicer namenjeni praznovanju, dobrim željam in upanju v boljšo prihodnost, je zasenčil odhod izjemne vzornice, ki se je nenehno nesebično razdajala in skrbela, da so bili ljudje v njeni bljižini ljubljeni in srečni. Vedno je bila nasmejana in dobre volje. Z dušo in srcem je skrbela za svojo ožjo in širšo družino.

Saj se še čisto ne zavedamo, da te ni, še vedno te pričakujemo... tako kot ponavadi, nasmejano, dobrovoljno in vedno polno nasvetov, skrbi in darov...

Saj pravzaprav nisi čisto odšla, saj vemo, da boš še naprej z nami. Bdela boš nad nami, skrbela za nas, se veselila z nami - samo malo drugače...

Smejte se brez prestanka in nikdar se ne nehajte smejati - bi dejala in mi bomo to upoštevali takoj, ko se posušijo solze...