Dragi naš naš Primož!
Tu smo vsi tvoji. Zadnjič s teboj. Zadnjič v tem svetnem pomenu, ki smo ga vajeni, ki nas tolikokrat povezuje in potem tako nenadoma loči. Tu, na Žalah bo zdaj tvoj poslednj dom. Zremo v to dvojnost življenja, ki ti je podarilo na eni strani toliko lepega, na drugi veliko preizkušenj in te nazadnje tako nepričakovano odtrgalo od nas.
In se sprašjemo: ZAKAJ, zakaj prav zdaj...? Zakaj Primož, odhajaš še tako mlad in poln načrtov, ZAKAJ ŽE ZDAJ…?
Pred 44 leti si bil položen v zibelko Stare Ljubljane. Modrooki plavolasi ljubek skodranček nas bo vedno gledal s platna Dore Plestenjak in naslovnice knjige : Ko zorijo jagode. Odrastel si in postal krasen fant, postaven in močan. Obdan s svojimi, ki so te na eni strani zelo ljubili, na drugi včasih ranili. Skoraj prehitro si odrasel. Zaključil si šolo, a ne učenja, saj si brskal po svoje in zavidljivo osvojil računalništvo, jezike, glasbo…
A prekmalu si se v vojski Morisa soočil z resničnostjo življenja in potem te je z vso silo odneslo v svet današnje krute resničnosti... Hotel si skriti ranljivost v sebi. Nisi mogel dojeti, da je svet včasih trd in krut in človeka ne zmore vedno razumeti, sprejeti in ga včasih zavrne, mu obrne hrbet...
A padamo vsi, pogumni pa se tudi pobirajo. Preplul si razburkane valove iskanja svojega notranjega otroka. In si ga našel in vstal kot zmagovalec!
Pa tudi zunanje si preplul, vsa morja sveta ter videl in doživel domala sleherni konec sveta.
Zdaj si bil zadovoljen pri delu, predan športu, hobiju glasbe in elektronike, si ustvaril prijeten dom, našel ljubeče dekle, bil zaljubljen, kar žarel si od sreče. Snoval si toliko novega, lepega, prežetega z ljubeznijo.
Zakaj Primož, odhajaš še tako mlad in poln načrtov, ZAKAJ ŽE ZDAJ…?
Recimo s pesnikom: "Želite dojeti skrivnosti smrti? Ne boste je našli, če je ne iščete v srcu življenja, kajti življenje in smrt sta eno, kot sta eno reka in ocean. V globini nad in vaših želja počiva tiho spoznanje onostranstva. Potem morete reči: Sem, sem bil in bom in zato sem več od pozabljenja, neizmerno več od zanikanja, neskončno več od niča..."
Vemo, ljubi naš Primož, še bo sijalo in grelo sonce, vendar ta svetloba ne bo več tako topla, svetla in mehka. Še bodo večeri. Sijale bodo zvezde na nebu. In te bomo iskali med njimi. A ti boš v objemu Večne ljubezni.
In nas boš čakal, da pridemo...
