Povedala bi nekaj besed mojemu dragemu dedku v spomin.
Ko sem prišla domov in začela dojemati, kaj se je pravzaprav zgodilo, sem na polici nad pisalno mizo zagledala sliko, ki mi jo je letos dedi poklonil za rojstni dan. Na njej sva midva, objeta in nasmejana… Nato sem na polici zagledala še nekaj zaprašenih knjig, katere nam je dedi tako rad poklanjal za darila, a sem si odkrito povedano prebrala le malo katero. Sedaj pa sem jih odprla. Vsaka knjiga, ki jo je kdaj poklonil dedi nosi na prvi strani posvetilo. V prvi z naslovom »Naučite se hitrega branja« je pisalo:
Čas je absolutna kategorija!
Ne moremo ga kupiti, in ga izposoditi
niti ukrasti. Pride in mine!
Zato ga moramo smotrno izkoristiti!
Te stavke je dedi večkrat poudarjal, ampak ta dan so me prvič zaboleli, saj sem se zavedla njihove krute resničnosti. Prebrala sem posvetila še nekaj knjig, nato pa sem našla škatlo s čestitkami, hranim namreč vse od prve do zadnje. Ena izmed mojih najljubših je ta, ki sem jo prejela za 22. rojstni dan. Notri med drugim piše:
Draga Ana!
Ne kaži svetu sreče, saj ta je
nevoščljiv.
Niti ne nesreče, ker je
neobčutljiv.
Če kdaj ti bo hudo
za pomoč-nasvet na naju se
obrni in dobro voljo si povrni.
In res je bilo tako. Kadar koli mi je šlo kaj narobe, sem pri dediju vedno dobila tolažbo in spodbudne besede. Znal je najti pravo tolažbo, kadar se je meni podiral svet. Na primer takrat, ko sem si na vrhuncu športne forme poškodovala komolec in je šla sezona po zlu, takrat, ko sem se razšla s fantom, takrat, ko so me zaradi prehitre vožnje ustavili policaji ali pa takrat, ko so si mestni redarji vzeli čas in na moj avto pripeli lisice. Skratka kadar koli sem zašla v težave, vedno je dedi priskočil na pomoč.
Ko sem tako prebirala dedijeve voščilnice in posvetila, sem sklenila da mu dolgujem nekaj besed s katerimi ga pospremim v naslednje življenje. Naš deda je bil poln življenjskih modrosti, katere je nadvse rad delil z nami. Bil je poseben človek, katerega si moral sprejeti takšnega kot je bil, kajti kljub svojim »muham« je bil je dober po srcu in to je tisto, kar šteje. Zelo rad je imel našo babi in vse nas. Veliko so mu pomenili prijatelji in izguba vsakega ga je zelo prizadela. Velikokrat sva govorila po telefonu in zadnje čase, ko so eden za drugim začeli v onostranstvo odhajati njegovi znanci, mi je vedno rekel, da kmalu tudi ponj pride Matilda. Pa ga nikoli nisem vzela resno, rekla sem mu, daj no dedi tebi se pa še nikamor ne mudi. V to sem resnično verjela, verjela sem, da bo dedi nekega dne še pestoval moje otroke in da bo še dolgo ob meni.
V eno izmed čestitk je zapisal tudi, da je prav, da imam dokler sem mlada veliko življenjskih načrtov, a da se nam mnogi izmed njih iz različnih vzrokov le delno ali sploh ne izpolnijo. Da so za stare starše vnuki tisti, na katere polagajo neizpolnjene želje. Zato, da se veseli mojih uspehov. In res se jih je. Kadar mi je uspel kakšen velik uspeh, sem bila še bolj kot uspeha vesela tega, da bom lahko to povedala dediju in da bo on ponosen name. Dan preden nas je zapustil sem imela slovesno podelitev priznanj Biotehniške fakultete, katere se je želel udeležiti, a mu na koncu ni uspelo. Po podelitvi sva se pogovarjala po telefonu in sem mu rekla, da naj ne skrbi, da pride na doktorat čez štiri leta. Nasmehnil se je…
Nato mi je povedal, da se naslednji dan odpravlja še na zadnje smučanje, na Peco, češ da je sneg sedaj že preveč južen.
In naslednji dan je res šel smučat. Vendar pa mi je pozabil omeniti, da nima le dopoldanske smučarske karte, ampak, da bo odsmučal v naslednje življenje.
Dedi svojo življenjsko pot na tem svetu si zaključil v svojem slogu. Upam, da imajo tam, kjer si sedaj čudovite bele strmine… Nekega dne, ko doživim vse, kar je doživeti na tem svetu, prismučam za teboj… Do takrat pa te bom, tako kot vsi drugi ohranila v srcu in v dobrem spominu. Na moj doktorat pa se kljub temu oglasi.
Rada te imam!
Tvoja Ana
